Omemba: Tomaž Pandur

»Na eni strani absolutna drama začenja dobivati lastnosti epskega in liričnega s tem, da se struktura spreminja.«

»Odmik od dramske konvencije se je zgodil postopoma skozi izkušnjo dela v gledaliških institucijah.«

»Jaz se ne ukvarjam z dobesednim prevajanjem psihodrame v gledališče.«

»To poskušam narediti na različne načine, neinspirativno mi je to početi na obstoječa, klasična dramska besedila.«

»Na neki točki sem čutil ali se pogovarjati o dramskih besedilih ali se pogovarjati o temi, motivu?«

»Težava je v načinu dela. Če si ti tako občutljiv, odprt in hočeš svoje delo opravljati profesionalno in s strastjo do konca, potem te to uniči.«

»Pela sem, da sem malo pozabila na bolečine.«

»'Veš kaj, zdi se mi lepo. Sicer pa veš, da sem najbolj ponosen in bom to knjigo prebral.'«

»Mislim, da je težava tudi perfekcionizem.«

»Ja, mislim, da je bilo to najhujše.«

»Telo mi je začelo dobesedno sporočati, da tako ne gre več naprej.«

»Težava je v načinu dela. Če si ti tako občutljiv, odprt in hočeš svoje delo opravljati profesionalno in s strastjo do konca, potem te to uniči.«

»Veš kaj, zdi se mi lepo. Sicer pa veš, da sem najbolj ponosen in bom to knjigo prebral.«

»Sama sem že kar nekaj časa na meji, ampak se držim.«

»Pela sem, da sem malo pozabila na bolečine.«

»Mislim, da je težava tudi perfekcionizem.«

»Ja, mislim, da je bilo to najhujše.«

»Verujem v to, da gledališče raziskuje samega sebe, gledališče je še vedno v kondiciji, ker vidim, da je toliko ustvarjalcev in kreativnih ljudi, ki želijo ustvarjati. Ne nastopati, ampak ustvarjati.«

»Trdo smo delali, ni nam šlo za nič drugega, kot da ustvarimo dobro predstavo, da je sveža. To je bilo vse, nobene druge ambicije nismo imeli.«

»Oder je res magičen prostor, kjer se vse drugo izgubi.«

»Sreča je to, ko vidiš, da je gledalec zadovoljen, to je nam največje darilo.«

»Meni je delo absolutna rešitev, delo me izjemno veseli in izjemno me zanima.«

»Najbrž je dovolj že to, da se vsaj trem, štirim posameznikom med gledalci med predstavo zgodi kaj lepega ali pa se jim porodi kakšen premislek o sebi.«

»V naši družini je zanimivo to, da vsi trije sinovi vemo, kdaj in kje smo bili narejeni. Mene na primer sta mama in oče naredila 15. novembra 1941 v Korinju pod Ciganovim vrhom, blizu Dečje vasi in Ambrusa. To sta mi sama povedala. Pri nas smo si vedno vse povedali.«

»Vse je šlo k hudiču. To je bilo pred mojo zadnjo smrtjo (op. v knjigi piše, da je umrl štirikrat). Moral sem vrniti aro, sem si že sposojal denar, česar res ne znam. Visel sem skozi okno, živim v pritličju, in je šel Šteger mimo, pa sem mu rekel, pomagaj.«

»Pravi prijatelj je človek, ki ga prosiš za pomoč in veš, da ti je nikoli ne bo odrekel.«

»Uprl sem se, preprosto nisem tega hotel početi. Tudi direktno sem dal to z besedami vedeti Maksu Furjanu, ki je vodil klas maskiranja, in sem mu rekel, da tega ne razumem.«

»Tisto, kar vidi gledalec, je moja sedanjost, vendar moram jaz, da lahko on vidi to sedanjost, vedeti tudi preteklost in prihodnost, da te lahko zasanjam v to, kar hočem.«

»No, saj imam odgovore, saj sem ga uničeval.«